Ali naj se v regionalnem okviru odvijajo le tiste gospodarske dejavnosti, ki niso primerne za globalizacijo ali se na globalni ravni ne morejo smotrno odvijati (toda kaj je tukaj merilo za "smotrno"?), ali pa naj se regionalizira po možnosti celotno gospodarjenje? Ali je ideja o regionalnih gospodarskih povezavah bojna napoved globalizacijskemu procesu, ker zahteva gospodarsko avtarkijo ali krogotok, ali pa le dopolnitev, ki na novo vrednoti doslej premalo poudarjen delni aspekt globalizacije?

Ta temeljna vprašanja je mogoče zelo hitro ponazoriti na primeru Alp. Ideja o avtarkičnem gospodarstvu v Alpah je iluzorna, kajti večina ljudi danes živi od gospodarskih dejavnosti, namenjenih povpraševanju izven alpskega področja (turizem, industrija, proizvodnja vodne energije, trgovina in tranzitni promet). Teoretično je okrog leta 1870, ko sta gozdarstvo in kmetijstvo doživljala svoj razcvet, od izkoriščanja endogenih potencialov živelo v Alpah največ štiri milijone ljudi - v avtarkičnem gospodarstvu za 13 milijonov ljudi, kolikor jih je danes, ne bi bilo prostora!

Tudi mnenje, ki ga lahko pogosto slišimo, da naj bi bile Alpe v predindustrijskem času gospodarsko avtarkične, je napačno: številna mesta za trgovanje v Alpah in na robu Alp pričajo o tem, koliko živil in blaga so morali redno izmenjavati, kajti posamezna družina, posamezna vas, posamezna dolina je slučajno razpolagala z veliko izdelki nekaterih vrst, z drugimi pa spet ne. In povsod so za obojestransko specializacijo in sistematično izmenjavo izkoriščali razlike v naravnem prostoru, kot so bile npr. med nižinami in visoko ležečimi stranskimi dolinami ali pa med alpskimi in predalpskimi pokrajinami. Začasno izseljevanje prebivalcev alpskega prostora (to ne pomeni prenaseljenosti, temveč gre za prastaro prakso) in decentralni tovorni promet čez Alpe sta poskrbela za ostale pomembne povezave med Alpami in sosednjimi pokrajinami.

Že samo iz kulturnih razlogov bi bila uresničitev avtarkije težavna. Alpe so namreč v svoji zgodovini pa vse do danes imele vedno korist od izmenjave in odprtih komunikacijskih poti z Evropo. Velikokrat so prav prišleki - torej "tujci"- tisti, od katerih izhajajo pomembne pobude za boljšo rabo endogenih potencialov in boljšo gospodarsko povezanost med njimi. Avtarkično gospodarstvo kot bojna napoved globalizaciji v Alpah zaradi gospodarskih, zgodovinskih in kultrurnih razlogov torej ni stvarno, pa tudi zaželeno ne: izmenjava gospodarskih proizvodov na osnovi različnih potencialov naravnega prostora je ekološko smiselna in pogostokrat tesno povezana s kulturno obogatitvijo.

To pa ni razlog za nebrzdano globalizacijo. V okviru naraščajoče delitve dela v Evropi in svetu postajajo Alpe vedno bolj odvisne od gospodarstva izven alpskega prostora - endogeni viri Alp (kmetijstvo/ gozdarstvo, pridobivanje surovin, lokalna obrt in rokodelstvo) so popolnoma razvrednoteni, ker je mogoče te izdelke napraviti veliko bolj poceni drugje po Evropi. Izkoriščanje določenih alpskih virov za evropske centre (oddih, tranzit, voda) v gospodarstvu prevladuje, kar je neločljivo povezano z izgubo samobitnosti in lastne odgovornosti.

Tak razvoj za Alpe pa ni zanimiv niti v gospodarskem smislu: vedno bolj izgubljajo domačini proti koncernom v okviru obsežnih delitev dela svojo gospodarsko neodvisnost izven alpskega prostora. To je sedaj mogoče dobro videti v turizmu, kjer mednarodni hotelski koncerni spodrivajo s trga domače penzione in manjše hotele. Podobno se dogaja v alpskih mestih, ki so imela kot "osrednji kraji" za svojo okolico dolgo časa veliko gospodarsko in funkcionalno samostojnost, zadnje desetletje pa so se zaradi ugodne dosegljivosti po cesti in s pomočjo novih elektronskih medijev spremenila v "predmestja" velikih centrov, kot so München, Dunaj, Milan, Lyon ali Zürich, zaradi česar se je drastično zmanjšala njihova samostojnost.

In ker se vse sodobne oblike izkoriščanja uporabljajo intenzivno, jih je težko združiti z drugimi tovrstnimi oblikami. Zaradi tega nastanejo gospodarsko nestabilne, eksterno oblikovane monofunkcije (turistične, industrijske, tranzitne in stanovanjske regije), ki jih dopolnjujejo tiste funkcije, za katere v aglomeracijah ni več prostora: vojaška vadbena območa, območja za smetišča in odlagališča (tudi radioaktivnih odpadkov), območje vodne energije ali pitne vode. V okviru te strukturne spremembe postaja celotno alpsko gospodarstvo neposredno odvisno od evropskih in globalnih gospodarskih centrov, pri čemer so bile tradicionalne oblike izkoriščanje s svojo tesno povezanostjo z okoljem, zgodovino in kulturo uničene brez nadomestila ali pa so jih nadomestile druge sodobne oblike, ki niso združljive ne z okoljem ne z družbo in so zaradi svoje monofunkcionalnosti in odvisnosti od centrov gospodarsko zelo nestabilne.

Teh težav, povezanih z globalizacijo, se ne da preprečiti s ponovnim ovrednotenjem virov, ki niso primerni za globalizacijo - njihov učinek bi bil neznaten. Ker za "regionalne gospodarske povezave" kot vodilna ideja nista primerni ne avtarkija ne globalizacija, je potrebno propagirati kot tretjo idejo tisto o "uravnoteženi dvojni orabi". Osnovna misel pri tem je, da se ni mogoče odpovedati nadregionalni delitvi dela in gospodarski izmenjavi in da se iz tega ne smejo razviti enostranske odvisnosti med centrom in obrobjem. Kajti posledica le-teh so ekološki, socialno-kulturni in tudi gospodarski problemi v Alpah, na podeželju, na obrobju, ki dolgročno tudi uničujejo gospodarstvo v centrih, torej ne omogočajo trajnostnega razvoja.

Za Alpe pomeni "uravnotežena dvojna raba" naslednje:

1. Vsi endogeni gospodarski potenciali na alpskem prostoru se uporabljajo za povečanje samostojnosti, in sicer izključno v ekološko in socialno skladni obliki
2. Eksogene rabe, torej tiste za uporabnike izven alpskega prostora, se sistematično uporablja za izboljšanje in razširitev gospodarske osnove, toda prav tako le v oblikah, ki so ekološko in socialno skladne.
3. Če se pojavijo konflikti pri uporabi med endogenimi in eksogenimi uporabniki, imajo v primeru dvoma prednost endogene sile, kar zahteva politično krepitev Alp v Evropi.

Tako so enakopravne regionalne gospodarske povezave med endogenimi in eksogenimi uporabniki v središču vodilne ideje o uravnoteženi dvojni uporabi, prav njeno uresničenje pa je odločilno za preoblikovanje, ki je postavljeno med globalizacijo in avtarkijo.

Werner Bätzing